Travnik cvetočih regratov, za katerim se izrisujejo bele kamniške planine, jo je tako prevzel, da se je s fotolova pred dobrim tednom vrnila s sedemsto posnetki. Moja barva je rumena, sončna in vesela! pravi šolska sestra Aleša Stritar, ki je fotoaparatu ostala zvesta od takrat, ko se je na srednji šoli za oblikovanje, smer grafika in fotografija, še učila razvijanja v temnici, pa do danes, ko ima veliko več dela ne z razvijanjem filmov, ampak z redčenjem množice posnetkov in nalaganjem na zaslon.

Kako je oblikovalka postala sestra? Spominja se, kako ji profesor nekega dne v šoli ni mogel priti do živega, saj se pri klepetanju ni in ni ustavila, kar pa se ni nič poznalo, ko jo je poklical pred tablo, kjer je znala prav vse. Obup profesorja se je skrčil v stavek: Stritar, ubogi vaš mož! Ona pa kot iz topa: Jaz grem itak v klošter!

To je bilo šele v tretjem letniku srednje šole, ko o tem, da bi to lahko bila njena pot, še ni zares razmišljala. Kakšno leto za tem je prijateljici, ki se je zanimala za posvečeno življenje, pomagala zbrati kar čim več literature o tej temi, pri čemer nase sprva v tej luči ni pomislila. Po koncu četrtega letnika je klic postal že bolj izrazit, nanj se je odzvala po dveh letih službe. Kako?

V Mostah rojena Ljubljančanka se je zavihtela na kolo in šla od vrat do vrat čisto po umetniškem občutku, kakor pravi, poiskat tisti dom, kjer bi se najbolje počutila. Ko je preiskala vso Ljubljano, je ugotovila, da ji je najbolj domača pravzaprav najbližja sestrska skupnost €“ šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki je bila tedaj tudi v Štepanji vasi.

Odkar je pred tridesetimi leti naredila prvi korak, jo je vedno preveval Frančiškov duh veselja, preprostosti in svobode. Njeno mesto služenja v Cerkvi se ji je razkrivalo šele postopoma. Začela je kot katehistinja v Stični. Prva fara, prva ljubezen, pravi in se spominja, kako je bilo treba umirjati mladino, ki bi se malodane najraje kar s kolesom vozila po cerkvi. Med njenimi katehtskimi postajami so se zvrstile še Preska, Sora, Ivančna Gorica in Domžale, kjer je verouk poučevala najdlje. Delo z otroki, ki ga je imela sicer rada, pa ni najbolje vplivalo na njeno zdravje; po nekaj prebolelih pljučnicah je prenehala poučevati in prav z veseljem odgovorila na ponudbo za pripravo veroučnih učbenikov pri katehetskem uradu. Tu je lahko združila svoje grafično zanje, fotografsko žilico, teološko izobrazbo in katehetsko izkušnjo. Spet je nastalo nekaj uporabnega, drugim v pomoč, kar s. Alešo še posebej veseli.

Njeno zanimanje za novosti in tehnologijo jo je pripeljalo v najožjo skupino sodelavcev VRNETA, spletnega portala katoliške Cerkve na Slovenskem. Tu se je šele prav razživela! Začelo se je s pripravo pastoralnih datotek, ki ji jih je pomagala v elektronsko obliko pretipkovati njena mama, nadaljevalo pa z ustanavljanjem in posodabljanjem klepetalnic. Skoraj ni cerkvene slovesnosti, kjer ne bi srečali tudi sestre Aleše s fotoaparatom v roki. Kot sestra si ne morem privoščiti posnetka prav iz vsakega zornega kota, se nasmeje, čeprav jo je kdaj zamikalo, da bi stopila na mizo ali se sklonila k tlom, vendar te ekstravagantonosti prepušča kolegom brez sestrske uniforme. Njeno delo je dokumentiranje in portretiranje. Še zlasti uživa v €˜lovu€™ na podrobnosti, ki bi ob resnem protokolu slovesnosti ostale neopazne, če se ne bi ujele v skrito oko sestre Aleše. Rada prestreže nasmešek, prepovedan klepet ali samoten trenutek molitve; pa vendar s spoštljivostjo, ki ne razgalja, ampak ujame trenutek večnosti, pa čeprav v elektronski obliki.

Med najinim zadnjim srečanjem jo je prestregel telefonski klic z generalne hiše v Grottaferrati, pri Rimu. S. Aleša se takoj oglasi. Sestre imajo težave pri urejanju spletne strani. To je njeno področje. Generalno hišo je opremila z najsodobnejšo tehnologijo, zasnovala mednarodno domačo stran v šestih jezikih (http://www.ssfcr.org/), čeprav, kakor se pošali, tekoče ne govori niti enega. Sestre je opremila s slušalkami za internetno telefoniranje, s čimer so prihranile veliko telefonskih stroškov. Pred dobrim letom je prekrižarila balkanske države in pomagala pri računalniškem opismenjevanju v sestrskih hišah. Ko mi kaže domačo spletno stran slovenske sestrske skupnosti (http://solske-sestre.rkc.si/), ki jo je prav tako postavila sama, je nekoliko v zadregi in pravi: Kovačeva kobila €Ś €“ Vendar čisto brez potrebe, ponosna je lahko na čisto vsako rubriko lepo ažurirane strani, ki dokazuje, da znajo sestre iti še kako v korak s časom. Bog ji zares ni pustil neizpolnjenih želja, rada pove. Ena takih se ji je izpolnila lani, ko se je udeležila alpinističnega tečaja. Odslej je njeno vzpenjanje po skalah in stenah bolj varno, pravi. Trenutki, ko odide v puščavo €“ dan samote, ki si ga enkrat mesečno vzamejo sestre, da ga preživijo v samoti, običajno na prostem €“, so odslej še večkrat povezani s plezanjem.

Kar je prejela v dar, rada deli z drugimi. Ob praznovanju 50. rojstnega dne sem se odločila, da nekaj svojih najlepših fotografij postavim na ogled. Še več, podarim jih Karitas in želim, da izkupiček namenijo ljudem v stiski, pravi s. Aleša, ki je s svojim fotoaparatom stalna spremljevalka likovnih kolonij Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu. Najlepših petdeset umet­nin, ki jih je uzrlo njeno oko, si lahko ogledate v Galeriji Družina.

Barbara Kastelec http://www.druzina.si