Z Blažko sva se včeraj prvič podale v hribe. Izbrale sva Šmarno goro, da jje bilo treba raziskati, kje se je pred mnogimi leti izgubil njen oči.

Odpravili sva se šele v poznih popoldanskih urah. Tako sva se izognili vročini, vendar naju je za nazaj lovila noč.

Na začetku sva se že takoj na parkirišču zavarovali pred klopi, se opremili z nahrbtniki, se dale fotografirat, nato pa vzele palice v roke in pot pod noge. Blažka je zelo korajžno hodila. Nekajkrat sva se ustavili, da sva dotočili pijačo v pregreto telo. Nato pa veselo naprej. Blažka je ogovorila skoraj vsakega, ki sva ga srečali ali so naju prehiteli. In teh res ni bilo malo! In vsi so se prijazno odzvali in se pogovarjali z zgovorno deklico, ki je hitela pripovedovati, da mami čaka dojenčka in da mu bo ime Timotej. Pa da gre danes ona prvič na Šmarno goro. Spodbujali so jo, da bo že kmalu an vrhu.

In res sva prišli na plano na sedlu kar pesenetljivo hitro glede na to koliko sva se ustavljali in klepetali. Pa seveda fotografirali. Blažka je hotela poslikati vse kamne in korenine in drevesa in ... No, na sedlu je bilo še več priložnosti za fotografiranje, saj je bilo polno regratovih lučki, ki jih je bilo treba tudi upihniti. Pa celo oslička sva videli in ga seveda spravili v malo foto škatlico. Pa ovce, ki pa so bile za fotografiranje predaleč.

Tik pod vrhom je bilo treb seveda pozvnoniti na zvnoček. In to ne enkrat. Sledilo je obvezno telefoniranje, da sva prispeli. Nato pa veselo guncanje in vrtenje in prlezanje na številnih igralih tik pod cerkvijo. Pri gostilni naju je že čakal zasluženi ježek (sladoled), ki ga je polizala na ježek ležalniku, kar je bilo treba seveda ovekovečiti.

Razgled je bil krasen. Videlo se je do doma pa do doma mame Mije in do Alešinega doma. Vse je bilo zabeleženo in ob tem besedilu lahko občudujete novopečeno fotografko.

Dolgo, kar predolgo sva se zadržali na vrhu in se odpravili dol, ko se je že mračilo. Tričetrt poti je šlo kar lepo in živahno. Potem pa se je v malo gostejšem gozdu mrak zgostil in Blažka je utihnila. Čakam, kaj bo. Po daljšem času spregovori: " A so tukaj volki?" Zagotovim ji, da so tu samo prički pa morda kakšna srnica a vseeno se živahnost ni povrnila. No, saj je bila mala pohodnica tudi že utrujena, čeprav tega ni omenila niti z besedico. Tako sem jo vzela "štuparamo" in v hipu sva bili spodaj na cesti, kjer je bilo spet bolj svetlo. Jeziček se je spet razvezal in medtem, ko sem vozila proti domu, telefonskih pogovorov ni bilo konca.

In doam so bili na dvorišču obiski. Ravno prav, da je lahko svoj podvig povedala vsem in pokazala fotografije. To noč je verjetno zelo dobro spala.