Pred Bogom se je treba skloniti, ker je tako velik, pred otrokom, ker je tako majhen.

Bog je tako velik, da postaja viden v otroku. Otrok Jezus je tako majhen, da mu lahko zremo oči.

Oči so čudež našega duha, še bolj pa vrata našega srca. So odprta okna notranjosti. Z očmi se zgodi božično učlovečenje.

Gledati nekomu v oči pomeni postajati eno z njegovo prijaznostjo in njegovo dobrohotnostjo, pomeni biti presenečen ob njegovi odprtosti, in njegovi prisrčnosti, pomeni biti povabljen v igro nežnosti ter v fantazijo prijateljstva.

Gledati nekomu v oči pomeni darovati odpuščanje in odpuščanja prositi, pomeni spoznati stisko in sprejeti uganko življenja, pomeni videti solze grenkosti in zaslutiti tesnobo življenja, pomeni najti skupno pot iz grozeče osamljenosti.

Gledati nekomu v oči pomeni priznanje in prijateljstvo, zavzetost in navdušenje, pomoč in tolažbo, nemi dogovor in nežno naklonjenost, pomeni učlovečenje v najglobljem pomenu besede.

V hipu takega srečanja more obstajati večnost.

Zato je moral Bog postati otrok, Bog v višini oči, da mu lahko tudi mi zremo v oči.

Tako prodira z božičem svetloba večnosti v naše obličje in prižiga v očeh mnogih radost luči.